ODZIV Skupine GEN na prispevek g. Zorana Kusa v Mladini
Krško, 15.11.2019

Prispevek z zgornjim naslovom avtorja Zorana Kusa (geografa, sociologa in strokovnjaka za podnebno krizo, zaposlenega na Ministrstvu za okolje in prostor) vsebuje številne netočne, napačne in zavajajoče trditve in podatke glede vloge jedrske energije pri današnji in prihodnji oskrbi z energijo.

Avtor uvodoma med drugim naniza trditve:

  • o »krču svetovnega zatona jedrske energije«;
  • o tem, da bi bil »(...) morebitni prispevek energije iz jedrskih elektrarn k omilitvi svetovne podnebne krize brez dvoma premajhen in prepozen«; in
  • kako »jedrska energija proizvaja toplogredne pline na vsakem koraku svoje življenjske poti.«

 

Poda tudi svoje mnenje, da bi bilo »celotno svetovno floto jedrskih reaktorjev (bi bilo) zaradi starosti treba zapreti že v desetih do 20 letih«. To mnenje uvede s podatkom, kako »se na desetine milijard evrov vlaga tudi v podaljševanje življenjske dobe starih reaktorjev, kar je (...) stroškovno neučinkovito, saj bi ta sredstva lahko veliko koristneje vložili v nove zmogljivosti za izrabo obnovljivih virov energije.«

To so le izbrani primeri netočnih in zavajajočih navedb v uvodu v prispevek, ki jim v nadaljevanju sledijo še mnogi. Zato se kot nosilci današnje in načrtovane prihodnje jedrske energetike v Sloveniji na prispevek odzivamo s podrobnejšimi razlagami. Oskrba z energijo in vloga jedrske energije pri načrtovanju energetske prihodnosti sta namreč preveč pomembni temi, da bi ju lahko prepustili tovrstnim površnim, zavajajočim in nestrokovnim obravnavam. Pri tem se nam zdi še posebej zaskrbljujoč, ker prihajajo takšne, strokovno neutemeljene obravnave energetske tematike od predstavnika države, zadolženega za pogajanja na področju podnebnih sprememb.

Na prispevek v reviji Mladina smo se že odzvali v Mladini št. 46. Poleg tega krajšega, že objavljenega odziva smo pripravili tudi pričujoče daljše gradivo, v katerem po posameznih tematskih sklopih obravnavamo netočne, napačne in/ali zavajajoče trditve g. Kusa, ter podajamo strokovno utemeljene, z viri podkrepljene odgovore. Zaradi preglednosti smo gradivo razdelili z vsebinskimi mednaslovi:

  1. Vloga jedrske energije pri oskrbi z energijo
  2. Prispevek jedrske energije k razogljičenju
  3. Nizkoogljični viri energije in primerjava cen
  4. Življenjska doba jedrskih elektrarn, njeno podaljševanje in jedrska varnost
  5. Stroški gradenj jedrskih reaktorjev
  6. Subvencije za obnovljive vire energije
  7. Trajnostna, nizkoogljična energetska mešanica prihodnosti

 

1. Vloga jedrske energije pri oskrbi z energijo

Avtor v članku trdi, da naj bi bila jedrska industrija na svetovni ravni v zatonu, kar skuša prikazati z navedbami o deležu električne energije iz jedrskih elektrarn na eni strani in iz obnovljivih virov energije na drugi strani (pri tem navaja primer Kitajske).

Odziv:

Svetovna raven

Jedrska energija na svetovni ohranja in krepi svojo vlogo zanesljivega vira električne energije. Skupna količina električne energije iz jedrskih elektrarn narašča, prav tako se povečujejo skupne jedrske zmogljivosti glede na inštalirano moč. To je razvidno iz grafa Svetovnega jedrskega združenja (WNA) ter iz podatkov Mednarodne agencije za jedrsko energijo, ki deluje kot samostojna mednarodna organizacija v okviru sistema Združenih narodov (Power Reactor Information System: https://pris.iaea.org/pris/).

Graf 1: Poročilo svetovnega jedrskega združenja (WNA) 2019 Vir: WNA, World Nuclear Performance Report 2019 https://www.world-nuclear.org/our-association/publications/online-reports/world-nuclear-performance-report.aspx
 

Slovenija in EU

Jedrska energija v Sloveniji prispeva dobro polovico nizkoogljične proizvodnje električne energije, podobno velja tudi na ravni EU (Graf 2). Kot stabilen nizkoogljični vir električne energije je jedrska energija tudi dolgoročno nepogrešljiva pri blažitvi podnebnih sprememb, zato večina držav, ki uporabljajo jedrsko energijo, nadaljuje z njeno uporabo (Slika 1).
 
Graf 2: Proizvodnja nizkooglične električne energije v Evropi Vir: Eurostat, 2018, FORATOM_infographics_2019.pdf https://www.foratom.org/facts-figures/
 
Slika 1: Status jedrskih elektrarn in novogradenj po svetu Vir: WNA, world-nuclear.org
 

2. Prispevek jedrske energije k razogljičenju

G. Kus v prispevku navaja, da »... bi bil morebitni prispevek energije iz jedrskih elektrarn k omilitvi svetovne podnebne krize brez dvoma premajhen in prepozen.«

Mednarodni odbor za podnebne spremembe (IPCC), Mednarodna agencija za energijo pri Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj (IEA OECD) in Evropska unija (EU) delijo stališče, da je jedrska energija nepogrešljiva za doseganje ciljev razogljičenja. IPCC navaja, da se bo moral delež nizkoogljične električne energije do leta 2050 povečati vsaj na 80 % vse svetovne proizvodnje elektrike. Na svetovni ravni gre za tako ogromen izziv, da narekuje vključevanje in povečanje prav vseh razpoložljivih nizkoogljičnih virov (Graf 3). Danes proizvedemo 70 % vse svetovne električne energije iz fosilnih virov in še vedno vsako leto v omrežje vključimo več novih elektrarn na fosilna goriva kot na katere koli druge vire energije. Le šest držav na svetu dosega zastavljeni cilj 80 % nizkoogljične električne energije v proizvodnem kolaču, od tega štiri med njimi s kombinacijo obnovljivih virov in jedrske energije (Švedska, Francija, Švica in Brazilija). IPCC je zato jedrske elektrarne prepoznal kot učinkovit način za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, ki imajo v celotnem življenjskem krogu izpuste, primerljive z izpusti večine obnovljivih virov in predvideva znatno povečanje svetovnih jedrskih zmogljivosti (IPCC, Special report: Global warming of 1.5 °C, str. 14). Dejstvo je, da energetska mešanica odločilno vpliva na ogljični odtis proizvodnje električne energije. Države z večjim deležem jedrske energije imajo znatno nižje izpuste toplogrednih plinov na prebivalca (Grafa 4 in 5).

Kako pomembna je že danes vloga jedrske energije pri zniževanju izpustov CO2, je na primeru Slovenije prikazano na Slikah 2 in 3, povzetih po www.electricitymap.org, ki prikazujeta ogljični odtis Slovenije zaradi proizvodnje električne energije.

Graf 3: Skupna količina proizvedene nizkoogljične električne energije v razvitih gospodarstvih, primerjava po virih Vir: IEA, 2019, Nuclear Power in a Clean Energy System

Graf 4: Primerjava ogljičnega odtisa proizvodnje električne energije v Nemčiji in v Franciji Vir: BP Energy Outlook 2016

Graf 5: Emisije CO2 v Evropi – izbrane države Vir: Institut für Energiewirtschaft und Rationelle Energiewendung; povzeto po IEA, Emissions from fuel combustion, 2014

Slika 2: Ogljični odtis slovenske energetske mešanice na dan začetka remonta v Nuklearni elektrarni Krško, 1.10.2019

Slika 3: Ogljični odtis slovenske energetske mešanice po končanem remontu, na dan 15.11.2019

Za razogljičenje energetike (kar vključuje proizvodnjo elektrike, transport in ogrevanje) je najpomembnejša nizkoogljična proizvodnja električne energije.

Viri:

Pri tem je pomembno zavedanje, da se poraba energije kljub enormnim sredstvom, namenjenim za učinkovito rabo energije, tudi v najbolj razvitih državah ne zmanjšuje  (Graf 6), kar napačno trdi Kus. Napovedi zajemajo podvojitev porabe električne energije zaradi razogljičenja prometa in ogrevanja, ki ju danes poganjajo pretežno fosilna goriva. To pa zahteva dodatne nizkoogljične vire za proizvodnjo električne energije.

Graf 6: Raba energije po svetovnih regijah Vir: (British Petroleum, Energy outlook 2016)

Dinamika povečevanja zmogljivosti jedrske energetike

Zmogljivosti jedrske energetike je v praksi mogoče hitro povečati. To se je že izkazalo v osemdesetih letih, ko so zagnali 218 reaktorjev, povprečno enega vsakih 17 dni, med njimi 47 v ZDA, 42 v Franciji in 18 na Japonskem (Graf 7). Povprečna moč reaktorja je takrat znašala 923,5 MWe. Z dodatnimi zmogljivostmi v Rusiji, Južni Koreji in na Kitajskem je te številke mogoče več kot podvojiti.

Zato si ni težko predstavljati, da bi lahko potrebno število novih jedrskih elektrarn zagotovili v naslednjih desetletjih in tako dosegli občutno povečanje deleža nizkoogljičnih virov električne energije. Najhitrejše in najbolj učinkovito razogljičenje namreč dokazano dosegamo ravno z jedrskimi elektrarnami.

Graf 7: Jedrska energija omogoča hitro in trajno razogljičenje Vir: WNA, povzeto po Cao et al, Science, Avgust 2016; *UAE – projekcije WNA 

Brez jedrske energije bo razogljičenje dražje.

Študija Mednarodne agencije za energijo OECD navaja tudi, da bodo brez ukrepov v podporo jedrski energiji prizadevanja za čistejši energetski sistem na svetovni ravni bistveno težja in veliko dražja (IEA, 2019, Nuclear Power in a Clean Energy System). Jedrska industrija proizvaja najmanj toplogrednih plinov na proizvedeno kWh električne energije v celotnem življenjskem ciklu, od pridobivanja in bogatenja urana, proizvodnje, transporta do izrabe jedrskega goriva ter od gradnje do popolne razgradnje reaktorjev (Graf 8).

Graf 8: Neposredni in posredni izpusti toplogrednih plinov za različne vire električne energije Vir: povzeto po IPCC, 2014 (https://www.ipcc.ch/site/assets/uploads/2018/02/ipcc_wg3_ar5_chapter7.pdf)

 

3. Nizkoogljični viri energije in primerjava cen

Sončne in vetrne elektrarne pomenijo drago električno energijo za porabnike. Z večanjem deleža spremenljivih in nestanovitnih sončnih in vetrnih elektrarn se stroški sistemskih storitev povečujejo bolj, kot se znižujejo stroški njihove izgradnje (Graf 9). Vsi stroški elektroenergetskega sistema so prepoznani na računih porabnikov. Ti so znatno večji (in se še vedno zvišujejo) v državah z višjim deležem obnovljivih virov v energetskih mešanicah (Graf 10).

Graf 9: Cena električne energije na kWh za gospodinjstva glede na inštalirano moč vetrnih in sončnih elektrarn (v W na prebivalca) Vir: Energy matters (euanmearns.eu), podatki povzeti po BP Statistical Review of World Energy 2015 ter EUROSTAT

Graf 10: Primerjava cene električne energije za značilnega poslovnega odjemalca (EU in Slovenija za leto 2017) v EUR/MWh Vir: EUROELECTRIC, Februar 2017, podatki povzeti po Eurostat

 

4. Življenjska doba jedrskih elektrarn, njeno podaljševanje in jedrska varnost

G. Kus v prispevku napačno navaja, da ker je veliko jedrskih reaktorjev danes že zelo starih, jih zapirajo precej več, kot gradijo novih. Dodaja, da države na desetine milijard evrov vlagajo tudi v podaljševanje življenjske dobe starih reaktorjev, kar je razmeroma drago in stroškovno neučinkovito, saj bi ta sredstva lahko veliko koristneje vložili v nove zmogljivosti za izrabo obnovljivih virov energije.

Dejstvo je, da proizvodnja iz jedrskih elektrarn iz leta v leto narašča. Število jedrskih elektrarn, ki jih vključijo v omrežje, presega število elektrarn, ki se zapirajo (Graf 11) in ki so manjših moči, t.j. pod 1000 MW. Elektrarne v gradnji so večjih zmogljivosti (večje od 1000 MW), zato skupna inštalirana moč jedrskih elektrarn po svetu narašča.

V letih 2015 in 2016 so na svetovni ravni vsako leto na omrežje priklopili po 10 novih elektrarn, samo v zadnjih dveh letih so uspešno zaključili 13 projektov in samo v prvi polovici leta 2019 na omrežje priključili več kot 5000 MW novih jedrskih zmogljivosti, lani skupno več kot  10.000 MW. Svetovna proizvodnja iz jedrskih elektrarn po letu 2012 nenehno narašča (WNA, World Nuclear Performance Report 2019, Avgust 2019)

Graf 11: Število novo priključenih jedrskih elektrarn v primerjavi s številom zaustavljenih jedrskih elektrarn Vir: WNA, IAEA PRIS

G. Kus brez utemeljitve ali navedbe vira dodaja tudi, da reaktorji s podaljšanim obratovanjem bistveno povečajo statistično verjetnost jedrske nesreče in povzročajo druge težave. Uradni, verodostojni viri kažejo, da je jedrska energija med najbolj varnimi tehnologijami za proizvodnjo električne energije, upoštevajoč obratovanje in nesreče (Graf 12).


Graf 12: Primerjava varnosti tehnologij za proizvodnjo električne energije Vir: Paul-Scherrer Institut, 2015

Celotno svetovno floto jedrskih reaktorjev bi bilo treba po mnenju g. Kusa zaradi starosti zapreti že v desetih do dvajsetih letih, saj je od 417 jedrskih reaktorjev na svetu več kot polovica starih več kot 30 let, 80 reaktorjev pa že več kot 40 let. Dodaja, da se lahko zaradi starosti jedrskih reaktorjev in zaradi umetnega podaljševanja njihove življenjske dobe katastrofalna jedrska nesreča zgodi povprečno vsakih 20 let.

Odziv:

Podaljševanje obratovanja jedrske elektrarne pomeni nenehno posodabljanje, izboljšavo opreme, upoštevanje najnovejših mednarodnih varnostnih zahtev in spoznanj ter s tem dolgoročno vzdrževanje visoke ravni jedrske varnosti.  Da bi se lahko pravilno odločali o virih za prihodnjo oskrbo z energijo, moramo primerjati varnost vseh virov energije. V zadnjih štiridesetih letih delovanja jedrskih reaktorjev so na svetovni ravni pripravili veliko primerjalnih statistik o nesrečah v energetiki in ugotovili naslednje:

  • Zaradi narave dela v premogovnikih ima proizvodnja električne energije iz premoga največje varnostne posledice (Graf 12), obenem pa zaradi onesnaževanja zraka izredno negativno vpliva na zdravje ljudi (Graf 13);
  • Tudi proizvodnja v hidroelektrarnah beleži manj številne, a zelo vplivne dogodke, kot so podrtje jezov ali havarije v elektrarnah z množičnimi žrtvami (Graf 12);

 

Graf 13: Primerjava eksternih okoljskih stroškov posameznih tehnologij za proizvodnjo električne energije Vir: Evropska komisija, Bruselj, 2009: NEEDS – New Energy Externalities Developments for Sustainability, External Costs from Emerging Electricity Generation Technologies

Na sploh strokovne študije kažejo, da so tveganja zaradi rabe jedrske energije znatno manjša kot tveganja zaradi rabe drugih virov energije oziroma proizvodnih tehnologij.

Prav tako ne drži Kusova trditev, da »niti ena jedrska elektrarna na svetu ni zavarovana za morebitno jedrsko nesrečo in da ne obstaja zavarovalnica, ki bi takšne pogodbe sklepala«.

Jedrske elektrarne po vsem svetu so zavarovane za morebitno jedrsko nesrečo in na trgu obstajajo zavarovalnice, ki skladno z mednarodno konvencijo o zavarovanju odgovornosti tretjim osebam za jedrsko škodo (angl. Third Party Liability Insurance Policy for Nuclear Installation Operator – TPL) sklepajo takšne pogodbe.

 

5. Stroški gradenj jedrskih reaktorjev

Kot napačno navaja g. Kus, so postali stroški gradnje jedrskih reaktorjev in njihovega celotnega življenjskega cikla ena največjih slabosti, ki odločilno prispeva k zatonu te tehnologije. »Kot nas učijo izkušnje zadnjih 50 let na tem področju, so celotni stroški izredno zrasli in postali bistveno previsoki, da bi sploh še lahko sanjali o tej dragi tehnologiji, ki postaja draga resničnost in svetovna jedrska utopija. Strokovnjaki napovedujejo občutno naraščanje teh stroškov tudi v prihodnosti,« piše.

Trditev ne drži. Nasprotno: današnje jedrske elektrarne so kljub visokim stroškom gradnje konkurenčen vir za dolgoročno oskrbo z električno energijo. Zlasti majhen strošek goriva in obratovanja, dolga življenjska doba ter nizki sistemski stroški omogočajo za končnega uporabnika najugodnejšo ceno električne energije. Strokovnjaki napovedujejo zniževanje stroškov novih jedrskih elektrarn z večanjem števila novogradenj (Graf 14)

Graf 14: Stroški proizvodnje električne energije v celotni življenjski dobi (za nove jedrske elektrarne, zgrajene v 2020) Vir: OECD-NEA, september 2018, Competitiveness of Nuclear Energy, IAEA Scientific Forum »Nuclear Technology for Climate«; predstavitev dr. Same Bilbao Y Leon

H Kusovemu zavajanju, da je bila »... že gradnja prve generacije jedrskih elektrarn pred desetletji (je bila) tako draga, da so investitorji veliko objektov opustili že med samo gradnjo ...«, je treba dodati, da je bila večina zaustavitev investicij med gradnjo posledica političnih odločitev (na primer v Avstriji, Nemčiji, Italiji). Te odločitve se danes izkazujejo v zelo dragi električni energiji za porabnike ter v nezadostnem zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov, tako časovno kot po obsegu. Na drugi strani imajo države, ki uporabljajo jedrsko energijo, praviloma bistveno nižje stroške za porabnike kot države, ki jedrske energije ne uporabljajo.

Avtor v nadaljevanju navaja nekaj ekstremnih primerov stroškov jedrskih novogradenj v zahodnih državah ter jih povezuje s pričakovanimi stroški izgradnje JEK 2. Pri tem se v javnosti sklicuje na študijo, ki jo je pripravilo ameriško podjetje Lazard in temelji izključno na podatkih za severno Ameriko in za njihov način poslovanja, vključno z visokimi, 8-odstotnimi ali še višjimi diskontnimi stopnjami, ki se praviloma za dolgoročne naložbe v strateške infrastrukturne projekte ne uporabljajo (za primerjavo: Slovenija se trenutno zadolžuje po 1-odstotni diskontni stopnji). Ekstremi, ki jih avtor izpostavlja, so bili posledica dolgotrajne prekinitve gradenj novih jedrskih elektrarn, zaradi katere je bilo treba ponovno vzpostaviti kapacitete za novogradnje, kar po njihovih ocenah pomeni precejšnje tveganje, ki ga  vsekakor vračunajo v investicije. Danes je v obratovanju že več enot elektrarn korejskih, kitajskih in ruskih, pa tudi ameriških in francoskih proizvajalcev, ki so bile zgrajene v pričakovanih časovnih in stroškovnih okvirih izgradnje, v skladu z zahtevanimi donosi.

V Skupini GEN pri predpostavkah za oceno časovnih in stroškovnih vidikov gradnje upoštevamo objektivne vrednosti, in ne ekstremov v eno ali drugo smer. Naši izračuni vključujejo tudi analizo občutljivosti različnih predpostavk in tveganj.

Kus sklop netočnih trditev o stroških in časovnem trajanju jedrskih novogradenj zaključuje s trditvijo, da »... statistika kaže, da po jedrski nesreči v Černobilu niti ena jedrska elektrarna na svetu ni bila zgrajena v predvidenem roku in znotraj prve ocene stroškov, ki je bila narejena pred začetkom gradnje.« Pri tem Kus izpostavlja povečanje stroškov pri gradnji reaktorja Vogtle in v Južni Karolini (ZDA), v Franciji in na Finskem ter v Veliki Britaniji.

Nekoliko širši vpogled v statistiko jedrskih novogradenj pokaže, da je bilo na svetovni ravni od nesreče v Černobilu zgrajenih več kot 100 novih jedrskih elektrarn, Kus pa jih z vidika povečanja stroškov in časa trajanja gradnje izpostavi samo pet. To zagotovo ne pripomore k objektivni oceni. Elektrarne, ki so jih začeli graditi v zadnjem desetletju, v vedno večji meri izpolnjujejo tako časovne kot stroškovne načrte.

Kusova trditev, da jedrske elektrarne zaradi izredno visokih stroškov gradnje v celotnem življenjskem ciklu poslujejo z veliko finančno izgubo, preprosto ne drži. Pri tem se naslanja na ugotovitve Nemškega inštituta za ekonomske raziskave, po ugotovitvah katere niti ena jedrska elektrarna na svetu še ni poslovala pozitivno, in to naj bi napovedovali tudi za prihodnja desetletja.

Glede ekonomike poslovanja jedrskih elektrarn je treba pregledati in predstaviti analize in ocene tudi drugih držav oziroma mednarodnih organizacij, in ne samo nemških, kot je k obravnavi pristopil g. Kus. Sicer pa ima ravno nemška energetska politika, ki ne tolerira jedrske energije, visoko stopnjo tolerance do fosilnih goriv še za več naslednjih desetletij. Rezultati takšne podnebno energetske politike kažejo, da se razlika med ciljnimi vrednostmi izpustov in dejanskimi izpusti z vsakim letom bolj veča. Nemško računsko sodišče je podalo mnenje, da stroški energetskega prehoda nekontrolirano naraščajo in da vlada še vedno ni podala končne ocene vseh stroškov.

V zvezi z ekonomsko učinkovitostjo obratovanja jedrskih elektrarn so ugotovitve verodostojnih mednarodnih institucij, kot so IEA, NEA OECD ter Evropske komisije o cenah električne energije bistveno ali celo diametralno nasprotujoče ugotovitvam nemškega inštituta, ki ga navaja g. Kus.

 

6. Subvencije za obnovljive vire energije

G. Kus ugotavlja, da bi lahko denar, namenjen za projekte jedrskih elektrarn po svetu (ali za predvideno gradnjo JEK 2 v Sloveniji), veliko koristneje in stroškovno učinkoviteje uporabili za vlaganje v nove tehnologije in naprave za izrabo obnovljivih virov energije, predvsem novih in prihajajočih tehnologij vetrnih in sončnih elektrarn z vzporedno nadgradnjo omrežja za distribucijo te energije, prav tako pa tudi za učinkovitejšo rabo in zmanjšanje rabe energije. Dodaja, da vetrne in sončne elektrarne generirajo tudi petkrat več novih delovnih mest kot jedrski reaktorji. Poleg tega pa je, piše Kus, cena električne energije iz novih vetrnih in sončnih elektrarn že danes nižja kot iz novih jedrskih reaktorjev.

Slovenija

Naj pojasnimo, da investicije v obnovljive vire energije oziroma subvencije za naložbe vanje v Sloveniji niso zanemarljive. Kot je razvidno iz letnih podatkov družbe Borzen (Letno poročilo Borzen 2017) ki skrbi za razdeljevanje subvencij, je država lastnikom sončnih in drugih zelenih elektrarn razdelila 143,5 milijonov evrov samo v letu 2017. Z lanskimi izplačili je tako skupna vrednost subvencij, ki jih je država izplačala investitorjem, že krepko presegla eno milijardo evrov (šteto zgolj od leta 2009 dalje). Od tega so lastniki sončnih elektrarn skupaj letno prejeli tudi do 70 milijonov evrov subvencij. Skupni stroški bodo še naraščali, saj se pogodbe za subvencije oziroma zagotovljen odkup elektrike po točno določeni ceni praviloma podpisujejo za obdobje 15 let in bomo npr. račun za pogodbe, sklenjene med letoma 2009 in 2013, plačevali približno do leta 2030.

Po podatkih Borzena je povprečna podpora na megavatno uro elektrike iz sončne elektrarne lani znašala 254 evrov (Letno poročilo Borzen 2017), kar je skoraj desetkrat več od trenutne cene megavatne ure na borzi z električno energijo v Leipzigu. Pri tem pa smo iz vseh razpršenih obnovljivih virov energije lani proizvedli vsega 945 gigavatnih ur elektrike, kar je okoli 6 odstotkov vse proizvodnje. V Sloveniji namreč letno proizvedemo okoli 16 tisoč gigavatnih ur elektrike. Glede na dosedanji skupni vložek v obliki subvencij, je ta številka zelo majhna.

Graf 15: Proizvodnja električne energije iz razpršenih OVE in SPTE ter izplačila po letih (2009-2017) Vir: Letno poročilo Borzen 2017

Nemčija

Še bolj vrtoglave pa so številke, povezane s stroški nemškega energetskega obrata, imenovanega Energiewende. V Nemčiji so kot posledico zavez za zmanjšanje ogljikovega dioksida že konec osemdesetih let prejšnjega stoletja začeli spodbujati obnovljive vire, posebno vetrnice in  fotovoltaične panele.

Celotnih stroškov Energiewende še ni mogoče točno izračunati, pojavljajo se različne številke. Realistična vrednost neposrednih stroškov do leta 2022 je več kot 600 milijard evrov, do leta 2030 pa več kot tisoč milijard evrov. To je trikrat več, kot znaša nemški letni proračun, ali okoli 50 tisoč evrov na štiričlansko družino.

Do leta 2050 računajo z dva tisoč milijardami evrov, da bi zmanjšali izpuste ogljikovega dioksida za 80 odstotkov. Seveda so te vrednosti za čas po letu 2030 le grobe ocene, saj se ne ve, ali lahko ciljne vrednosti za zmanjšanje ogljikovega dioksida sploh dosežejo, ne da bi gospodarstvo prišlo v veliko krizo in bi se življenjski standard ljudi močno znižal z možnimi političnimi pretresi. Subvencije za fosilna goriva v Nemčiji so leta 2008 znašale 9,6 milijard evrov, leta 2016 pa še vedno približno 9,2 milijard evrov letno (Vir: Evropska komisija, Poročilo Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in odboru regij: Cene in stroški energije v Evropi; Bruselj, 9.1.2019).  

 

7. Trajnostna, nizkoogljična energetska mešanica prihodnosti

Mednarodne institucije, kot so IPPC, IEA OECD in EU, pozivajo države, naj se zaradi pomembnosti jedrske energije pri doseganju energetskih in podnebnih ciljev in zaradi izkrivljenosti energetskega trga vključijo v novogradnje in zagotovijo enakopravne pogoje za vse nizkoogljične tehnologije.

Energija, pridobljena z jedrsko cepitvijo, je trajnostna in okolju prijazna. Jedrska energija je vir energije z nizkimi izpusti, ki je zanesljiv in čist. Izpolnjuje zahteve trajnostnega razvoja z vidika zanesljivega zagotavljanja zadostnih količin energije za oskrbo sodobne družbe z energijo, zaradi majhne rabe naravnih resursov in razpoložljivosti potrebnih materialov ter redkih surovin, pa tudi zaradi konkurenčne cene električne energije, dostopne vsem prebivalcem.

V Skupini GEN zato zagovarjamo stališče, da je zanesljiva, konkurenčna in nizkoogljična energetika, ki temelji na jedrski energiji in obnovljivih virih, temelj zdrave družbe, zagotavlja konkurenčno gospodarstvo in kakovost življenja ter ustvarja delovna mesta.

 

Več o dejstvih in stališčih Skupine GEN do stanja in razvoja jedrske energetike v Sloveniji je dostopnih v našem pozicijskem dokumentu Jedrska energija – nizkoogljična energija prihodnosti.

Dodatne informacije
Služba za komuniciranje:
Tanja Jarkovič
T: + 386 (0)7 49 10 180